Ali bom zaradi dviganja uteži čez 10 let res pristal na vozičku?
Ali bom zaradi dviganja uteži čez 10 let res pristal na vozičku❓
TL;DR: Seveda ne 🤦♀️
No pa dajmo to trditev še malo podrobneje analizirati. Čeprav je precej absurdna predpostavka, je to še vedno precej pogosto svarilo, ki ga slišimo predvsem s strani družinskih članov starejših generacij.
Pisali smo že o nevarnosti poškodb pri treningu za moč in raziskave navajajo, da je dviganje uteži 🏋️♂️ eden izmed varnejši športov, v primerjavi z večino drugih popularnih športnih aktivnosti kot so tek, nogomet (Hamill, 1994)…
V tej objavi pa bi se predvsem radi posvetili preoblikovanju zmotnih prepričanj o delovanju človeškega telesa, predvsem v smislu sposobnosti adaptacije telesa na (fizični) stres.
Svarilo o nevarnosti dviganja temelji na predpostavki, da je naše telo šibko in neprilagodljivo 😓 ter da ga bomo s pogosto izpostavljenostjo težkim naporom “izrabili” in uničili, čeprav je to dejansko prav nasprotno od resnice.
⚠️ Izkaže se, da je naše telo v bistvu zelo robustno in predvsem PRILAGODLJIVO na predstavljene stresorje. To pomeni, da s ponovljivim obremenjevanjem telo OKREPIMO 💪🏼 in ne oslabimo.
S treniranjem proti uporu okrepimo telesne strukture (mišice, vezivna tkiva in kosti), kar pomeni, da nam vsakodnevne aktivnosti (nošenje vreč iz trgovine, vrtnarjenje, vstajanje iz WCja…) predstavljajo manjši napor in posledično je možnost za bolečino oz. poškodbo MANJŠA⬇️, kvaliteta življenja pa boljša⬆️, kar potrjujejo tudi raziskave (Welch, 2015).
Torej, ne samo, da zaradi dviganja uteži NE bomo pristali na vozičku, preko vadbe za moč si znatno zmanjšamo možnost za nastanek bolečine v hrbtu in drugih sklepih, poleg ogromno drugih pozitivnih učinkov, o katerih smo govorili v prejšnji objavi.
Če pogledamo na stvar praktično je relativno intuitivna.
Kdo mislite, da ima večjo možnost, da začuti bolečino v križu ob pobiranju vnukinje, gospod, ki lahko s tal pobere 100kg utež ali gospod, ki lahko s tal pobere maksimalno 30kg utež.
Odgovorite si sami. 🤨